5 namigov za bolj uspešno prakso meditacije

Ljudje imamo včasih o meditaciji zelo posebne ideje. Na fotkah vidimo ljudi, ki sedijo z nogami, zvitimi v popolnem lotosovem položaju, imajo super lepo držo, so šlang in videti je, kot da so se znebili stresa in v njih domuje notranji mir, harmonija in povezanost s sabo in svetom.

Mislimo tudi, da bo meditacija tudi nam prinesla vse te stvari in to že takoj, ko se bomo k praksi prvič usedli. Meditacija je nedvomno tehnika, ki nam lahko pomaga priti v stik z vsem tem. Ne glede na to, katero vrsto meditacije ali čuječnostne prakse si si izbral(-a), pa si najbrž že opazila, da:

- se včasih težko skoncentriraš, - še vedno ne moreš izklopiti misli, - te vmes začne kar nekaj srbeti in se moraš premaknit ali popraskat, - se včasih pojavijo se kakšni neprijetni občutki, za katere niti ne veš točno, od kod izvirajo, - ti je včasih tudi dolgčas in da se zdi, da je notranji mir še zelooo daleč stran.

Zakaj je tako in kaj lahko storiš, če ob praksi doživljaš frustracijo in se ti pojavljajo misli, kot je »res bi rad(-a) meditirala – pa mogoče to ni zame«?

Beri dalje! :)

1. Sprejmi, da ti ne gre.

Ko ti pozornost uide drugam (npr. iz zavedanja diha, če je to praksa, ki se ji posvečaš), je to čisto ok in običajno. Preprosto jo pripelji nazaj na zavedanje diha. In ko se ti to zgodi spet čez par sekund… jo zopet brez drame pripelji nazaj. :) Ne skrbi, ne bo večno tako težko – meditacija je praksa, kar pomeni, da je trening. Trening česa? Trening uma! Če se želiš naučiti igrati košarko in zadeti koš, moraš pač vaditi. Tu je podobno. Če želiš umiriti um, ga moraš »prijet za rok'co« in ga peljat tja, kamor ti želiš, da gre. Na igrišče, metat na koš :)

Narava uma je, da šviga sem in tja. Verjetno si že opazil(-a), da ko se umiriš, se akcija zanj šele dobro začne! :D Zato imamo ljudje velikokrat odpor do počitka, sprostitve in praks, kot je meditacija. Če migamo, se premikamo, smo aktivni in damo svojemu umu hrano, če ves čas nekaj počnemo, potem se vsebina podzavesti ne izraža tako intenzivno, kot kadar umirimo telo in počivamo. Veliko nas beži od počasnejših, bolj introspektivnih praks, ali pa celo samo od počitka ravno zato, ker na površje priplavajo občutja in misli, s katerimi se težko soočamo, ker nimamo znanja, razumevanja in orodij za jih »hendlat«. Na žalost (in hkrati na srečo) pa obstajajo načini, ki nam pomagajo soočiti se in stransformirati te manj prijetne vsebine – prvi korak vsega skupaj pa je, da jih sploh damo priložnost, da priplavajo na površje in da jim dopustimo v svoje zavedanje.

Ena izmed strategij, ki ti pri šibanju uma lahko pomaga, je to, da svoje misli OPAZUJEŠ. Predstavljaj si, da so tvoje misli kot oblaki na nebu, ki pridejo v tvoje vidno polje, kjer jih zaznaš in jim potem pustiš, da odidejo. Namesto, da se »zahakljaš« za posamezno misel (ki vodi do druge in tretje in četrte misli itd.), jo samo opazi in ji pusti, da odide.

2. Izberi vrsto meditacije, ki ti je blizu

Poznamo milijon zvrsti meditacij. Nekatere bazirajo na čuječem opazovanju občutkov, druge na vizualizaciji, tretje na opazovanju diha, pri četrtih se fokusiramo na plamen sveče, yantre, mantre… Najdi tehniko, ki ti vzbudi zanimanje. Če ti je čuječe pomivati posodo kr' neki, zakaj se matraš s tem? Če vsi ostali meditirajo s kristali, ti pa vanje ne verjameš, zakaj bi se trudila v tej smeri? Tehnik, torej »vstopnih točk« v meditacijo je ogromno in verjamem, da se za vsakega nekaj najde. Strička Gugl in YouTube sta tvoja prijatelja ;) Nismo vsi za vse in to je čisto okej!

3. Začni počasi

Če si rad(-a) zadajaš ambiciozne cilje, se ti lahko kaj hitro zgodi, da tudi prehitro obupaš. Zakaj? Ker je za um velika sprememba lahko strašljiva :) Namesto, da si zadaš, da boš vsak dan meditirala eno uro, začni z minuto ali petimi minutami – nastavi si alarm in točno boš vedela, kdaj je čas, da s prakso zaključiš. Če si bolj fluidne narave, tako kot jaz, in ti zvok alarma ni nič kaj pri srcu, sledi občutku. Zame deluje, če si obljubim, da bom vsak dan zaprla oči (kar je prvi korak pri vrsti meditacije, ki jo prakticiram) in dolžino prakse prilagajam dnevu – jo pa vedno izvedem.

Dobro je tudi, da najdeš telesni položaj, ki ti ustreza. Če te vsakič, ko se usedeš po turško, začne trgati v spodnjem delu hrbta, se raje usedi na stol. Meditacija zaradi tega ne bo nič manj učinkovita, še več – če se boš v drugem položaju bolj sprostil(-a), ti pozornost ne bo bežala na bolečine v telesu, ampak boš fokus lahko v polnosti usmeril(-a) v prakso.

4. Vztrajaj

Ah, ta vztrajnost. »Če pa sem želela samo zapret oči in se malo odklopit, pa že spet se moram neki matrat.« Ma ne. Na voljo ti je »die hard« pristop, vedno in povsod. Obstaja pa še en pristop, na katerega me vedno spomni tista pesem Aldousa Huxleyja "Lightly, child, lightly".

“It’s dark because you are trying too hard. Lightly child, lightly. Learn to do everything lightly. Yes, feel lightly even though you’re feeling deeply. Just lightly let things happen and lightly cope with them."

Samo zapri oči in se lahkotno, sproščeno, brez pričakovanj »usedi« v sproščenost in osredotočenost. Ničesar ne rabiš početi. Samo predaj se valovanju diha. In svojo pozornost usmeri vanj. (Če meditiraš na dih). Mehko, lahkotno, sproščeno, radovedno. Le kaj ti bo prinesla današnja meditacija? Kdo ve :)

Pomembno je, da se odločiš za določeno meditacijsko rutino in pri njej vztrajaš.

Ampak vztrajnosti potrebuješ samo toliko, da zapreš oči (pa še tega ne rabiš storiti pri vseh vrstah meditacije) in se osredotočiš. Naj te ta odnos, ta namera pelje dalje v raziskovanje.

5. Nenavezanost in pričakovanja

V jogi velikokrat govorimo o nenavezanosti na sadove svojega dela. Zveni fensi, ne :) To samo pomeni, da se prakse lotevaš brez pričakovanj o tem, kaj ti naj bi prinesla, kdaj naj bi se ti rezultati pokazali in v kakšni obliki. Narava uma je taka, da se želi zakačiti in razmišljati o vseh možnih izidih – torej si bo um vsakič poskušal predstavljati, kaj te pri meditaciji čaka. Medtem, ko boš zaposlen(-a) z razmišljanjem o tem, kaj se bo zgodilo v meditaciji, kaj bi se lahko zgodilo, zakaj se to pa to še ni zgodilo, zakaj je zadnjič pa bilo drugače in kaj bi lahko naredil(-a), da bi hitreje napredoval(-a) in že dosegla tisti »zen bliss« po katerem hrepeniš… bo ta, sicer čisto unikatna izkušnja, ki bi jo lahko imela, neopaženo spolzela mimo tebe :)

Vse, kar iščeš, lahko spoznaš le z zavedanjem trenutka. Sprejmi neznano, to, da um nikoli ne more vsega vedeti in predvideti in bodi osredotočen(-a) na prakso. Praksa je pot in naj pot v tem primeru postane tudi cilj.

Predvsem pa ne pozabi – ne gre se za to, ali si v meditaciji »dober/dobra« ali ne. Praksa meditacije ni tekmovanje – je praksa spoznavanja globin Sebe <3

Objem,

Lucija

Foto: Tilen Šoštarič