Kako prepoznati, da nisi zares pristen/pristna in kako si pomagati

Kot otroci smo tudi ljudje običajno polni luči, veselja in radovednosti. Kreativnost, živost, raziskovalnost so potenciali, ki ju povsem naravno izražamo. Ravno tako večinoma jasno in glasno izražamo, kaj čutimo. Ko smo žalostni, se skremžimo in zajočemo. Ko smo jezni, se upremo in zaropotamo. Ko smo veseli, se smejimo naglas, s celim telesom.

Kaj pa, ko odrastemo?

Smo še vedno tako polni luči, smo v stiku s sabo, se iskreno izražamo? Ali se, vsaj včasih, skrijemo, prikrijemo svoje prave namene, ne povemo, kar zares mislimo in ne delimo, kaj se v nas v resnici dogaja? Čutimo, da smo v družbi prijateljev pristni? Kaj pa s partnerjem, kaj pa s sodelavci?

Velikokrat smo iz situacije v situacijo, v tej ali oni družbi, drugačni, kot zares smo navznoter. Skrijemo se. Temu pravimo, da si nadenemo masko.

Maskiranje lahko izgleda tako:

- Ne povemo, kaj zares mislimo in čutimo v določeni situaciji.

- Smo pridne punčke/fantki.

- Se obnašamo in živimo nemoteče oz. tako, kot mislimo, da okolica želi od nas.

- Spreminjamo svoje obnašanje, mimiko, ton glasu glede na to, v kakšni situaciji smo se znašli in s kom smo.

Predstavljamo se lahko kot popolni, igramo vlogo žrtve ali nasilneža, nekoga, ki ga nič ne prizadene, svoja prava čustva skrivamo za humorjem, se "dajemo v nič", se izogibamo stikom z drugimi, imamo pretirano potrebo po kontroli (smo "kontrol friki"), se predstavljamo kot zelo družabni, vendar odnosi nimajo globine, smo konformisti...*

Vsemu temu je skupno, da našega pravega notranjega doživljanja ne delimo z okolico, včasih ga niti ne prepoznamo.

Zakaj sploh to počnemo?

Če smo kot otroci izkušali veliko zavrnitev, obsojanja naših osebnostnih lastnosti ali dejanj ali veliko obsojanja drugih, doživljali občutke neljubljenosti, nepomembnosti, nevrednosti, ne-dovolj-dobrosti in/ali takšne ali drugačne ogroženosti, se zaradi intenzivne bolečine, zmede in strahu, ki ju ob tem občutimo, naučimo prilagoditi na način, za katerega menimo, da bo za okolico sprejemljiv ali zaželen. Če/ko nas okolica odobrava, ponovno zaznamo tisto povezanost, varnost, ljubljenost, sprejetost… ki smo jih prej pogrešali in ki jih kot otroci NUJNO potrebujemo ne samo za rast, ampak za golo preživetje.

Ko odrastemo, je ta program v našem umu zaradi mnogih let ponavljanja in delovanja že fajn »zabetoniran«, včasih tako zelo, da se sploh ne zavedamo, da masko/maske še vedno nosimo, saj nam na nekem nivoju nudijo občutek varnosti. Na ta način namreč ne rabimo pokazati svoje ranljivosti, strahov, šibkosti.

Kje je potem težava?

Težava se pojavi, ker nam ta zaščita onemogoča, da bi ljudi zares spustili k sebi, da bi nas lahko zares spoznali in sprejeli ter imel rad take, kot smo. Pogosto lahko tudi čutimo občutke izgorelosti, ker je igranje velikega števila različnih vlog energijsko potratno in utrujajoče. Doživljamo stres, anksioznost, lahko tudi depresivne občutke.

Poleg tega se globoko v sebi, kljub obnašanju v skladu z masko, še vedno ne počutimo ljubljeni in sprejeti, zaželeni… zato, ker znotraj naše psihe še vedno »živijo«, oz. so aktivni tudi tisti delčki nas, ki smo jih potlačili oz. zanikali, saj smo jih obsodili kot neželene, slabe.

Kako si pomagamo?

Dokler ne začnemo z zavestnim odkrivanjem teh »delčkov« nas samih in njihovo integracijo s pomočjo razumevanja in sprejemanja, bomo izgubljali ogromne količine energije in priložnost za to, da sprejmemo tudi lastnosti, ki so bile v primarni družini morda nezaželene, zdaj bi nam pa še kako prav prišle (npr. to, da ko ob krivici občutimo jezo, ne utihnemo, se umaknemo ali si nadenemo nasmešek na obraz, ampak se zdravo postavimo zase).

S procesom integracije teh odrinjenih, pozabljenih delčkov sebe, v (psiho)terapevtskem procesu ali s pomočjo katere druge modalitete, korak za korakom te fragmente sebe sprejemamo in s tem dosegamo vedno več notranjega ravnovesja, miru, ljubezni do sebe, občutka nahranjenosti, polnosti in iskrenega ter pristnega zadovoljstva s sabo in z življenjem.

Modalitet, ki nam lahko pomagajo pri ozaveščanju in preseganju vzrokov za nošnjo mask, je veliko. Vsak lahko najde nekaj zase, sama pa prisegam na naslednje:

- TCT terapija, - pristop Nenasilne komunikacije po Marshallu Rosenbergu, - Reiki ali zvočne terapije ali tapkanje v kombinaciji s (psiho)terapevtskimi pristopi,

-----

Na naslednji zvočni & reiki kopeli, v soboto, 11. 2. 2023, bomo torej spregovorili o maskah, ki jih nosimo, zakaj in kako zakrivajo našo lastno notranjo luč in o tem, kako si lahko v praksi pomagamo pri odkrivanju svoje notranje luči, tako, da začnemo živeti življenje na bolj avtentičen, iskren način, v večjem stiku s sabo in drugimi.

V uvodnem delu bomo pregovorili bomo o naših potrebah, čustvih, vzorcih in obrambnih mehanizmih ter razlogih, zakaj ostajamo v ustaljenih načinih bivanja kljub temu, da za nas ne delujejo več. Predstavili bomo tudi pristop, ki nam lahko, korak za korakom, pomaga zaživeti bolj pristno življenje (delček pristopa Nenasilne komunikacije po Marshallu Rosenbergu).

Lucija :)

*povzeto po članku https://psychcentral.com/health/the-masks-we-wear#causes